Spoštovani,
pri odločitvi za BHR se krešeta dve načeli razmišljanja, ki ju je nemogoče preveriti, še manj primerjati.
1. vsaka krvavitev sama po sebi dvigne stopnjo tveganja, da z nosečnostjo nekaj ni v redu in se bo končala z odmrtjem ali izločitvijo (SS), zato se večina ginekologov do nje obnaša kot do "zelo občutljive strukture", ki jo lahko z najmanjšo dodatno travmo dokončno ugonobimo.
2. nosečnost je sama po sebi bolj ali manj uspešen p-a-r-a-z-i-t organizma nosečnice in si v okviru svojih genetskih programov telo nosečnice povsem prisvoji ter prilagodi svojim potrebam. Pri tem ga le malo stvari uspe toliko ovirati, da pri tem ne uspe ali celo propade.
Okrog 12. tedna, ko se dela horionska biopsija, posteljica zavzema približno tolikšno maso kot povprečna mandarina ali manjše jabolko. Z iglo za BHR, ki ima premera 1,2 mm se v to maso izdolbe cca. 3 stebričke tkiva te debeline. To predstavlja manj kot 1/1.000 volumna tkiva posteljice, torej sama izguba tkiva ne more predstavljati problema. Tudi žile, ki se pri tem odprejo, sicer zakrvavijo, ampak mehanizmi strjevanja krvi to krvavitev v zelo kratkem času ustavijo, torej izguba krvi ni omembe vredna. Med zbodljajem lahko pride do vnosa infekcije, ki pa je zelo malo verjetno, kajti pred posegom se izdatno razkuži koža trebuha nosečnice, za poseg pa se uporabo sterilno biopsijsko iglo za 1x uporabo. Sama krvavitev, ki nosečnost ogroža, predstavlja po mojem skromnem mnenju vsaj 100x večjo grožnjo nosečnosti kot BHR. ampak to je moje osebno in v moji okolici verjetno precej osamljeno mnenje. Če pogledamo vsako podrobnost, ki bi lahko povzročila splav po BHR namreč lahko ugotovimo, da je ta skrajno malo verjeten. Večina kolegov bi se verjetno krvaveči nosečnici izogibalo z velikim lokom, kar zadeva BHR, vendar po mojem mnenju po nepotrebnem. Končna odločitev za BHR bo na koncu bolj vaša kot od kogarkoli drugega. Poskusil sem vam le dovolj plastično prikazati razmišljanje okrog tega problema.
pri odločitvi za BHR se krešeta dve načeli razmišljanja, ki ju je nemogoče preveriti, še manj primerjati.
1. vsaka krvavitev sama po sebi dvigne stopnjo tveganja, da z nosečnostjo nekaj ni v redu in se bo končala z odmrtjem ali izločitvijo (SS), zato se večina ginekologov do nje obnaša kot do "zelo občutljive strukture", ki jo lahko z najmanjšo dodatno travmo dokončno ugonobimo.
2. nosečnost je sama po sebi bolj ali manj uspešen p-a-r-a-z-i-t organizma nosečnice in si v okviru svojih genetskih programov telo nosečnice povsem prisvoji ter prilagodi svojim potrebam. Pri tem ga le malo stvari uspe toliko ovirati, da pri tem ne uspe ali celo propade.
Okrog 12. tedna, ko se dela horionska biopsija, posteljica zavzema približno tolikšno maso kot povprečna mandarina ali manjše jabolko. Z iglo za BHR, ki ima premera 1,2 mm se v to maso izdolbe cca. 3 stebričke tkiva te debeline. To predstavlja manj kot 1/1.000 volumna tkiva posteljice, torej sama izguba tkiva ne more predstavljati problema. Tudi žile, ki se pri tem odprejo, sicer zakrvavijo, ampak mehanizmi strjevanja krvi to krvavitev v zelo kratkem času ustavijo, torej izguba krvi ni omembe vredna. Med zbodljajem lahko pride do vnosa infekcije, ki pa je zelo malo verjetno, kajti pred posegom se izdatno razkuži koža trebuha nosečnice, za poseg pa se uporabo sterilno biopsijsko iglo za 1x uporabo. Sama krvavitev, ki nosečnost ogroža, predstavlja po mojem skromnem mnenju vsaj 100x večjo grožnjo nosečnosti kot BHR. ampak to je moje osebno in v moji okolici verjetno precej osamljeno mnenje. Če pogledamo vsako podrobnost, ki bi lahko povzročila splav po BHR namreč lahko ugotovimo, da je ta skrajno malo verjeten. Večina kolegov bi se verjetno krvaveči nosečnici izogibalo z velikim lokom, kar zadeva BHR, vendar po mojem mnenju po nepotrebnem. Končna odločitev za BHR bo na koncu bolj vaša kot od kogarkoli drugega. Poskusil sem vam le dovolj plastično prikazati razmišljanje okrog tega problema.